Zdaj govori klinični psiholog

»Mislim, da niso kriva izključno družbena omrežja.«

»To pomeni, da so, medtem ko mi govorimo in razpravljamo o teh stvareh, oni že povsem nekje drugje.«

»Bolj bi razmišljal ne o tem, da bi to prepovedali in omejili, ampak se moramo odrasli angažirati, da učimo otroke varne uporabe.«

»Če pa govoriva o prepovedi, sem proti.«

»Tisto, kar je prepovedano, lahko postane še privlačnejše.«

»Raje kot o prepovedi in omejitvi uporabe družbenih omrežij bi razmišljal o tem, da se moramo odrasli angažirati.«

»Mislim, da je zelo nesmiselno – kot to ureja Avstralija –, da je stvar prepovedana do 16. leta.«

»To je zelo dobro vprašanje. Morali bi jo imeti starši.«

»Mislim, da je to delno mogoče, ker se razvojne lastnosti adolescence niso spremenile.«

»Da je predlog zakona treba bistveno preurediti in spremeniti, da ne bi ogrožal varnosti bolnikov, je prepričan tudi predsednik razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo.«

»Ni težava samo v tem, da starši primerjamo otroke, temveč tudi sebe z vsemi drugimi.«

»Skrbi me, ko vidim poplavo različnih priročnikov in oglasov: postanite verzija 2.0, postanite hiperčlovek …«

»Pretok informacij je hiter in množičen, otroci so na Instagramu in drugih omrežjih, na katerih starši objavljajo popolne fotografije ...«

»Odgovor je enostaven: običajno takrat, ko je že prepozno.«

»Seveda starši nimamo radi upora, to ni prijetno, je pa nujno.«

»Prepiranje, kreganje je nujno.«

»Mladi starši mislijo, da so oni izumili starševstvo in da se je svet takrat šele začel.«

»Otrok je potres v zvezi in vsaka razpoka v medosebnem odnosu bo takrat postala kanjon.«

»Posebnost družinskih izvedenskih zadev je, da skoraj nikoli ne gre za oceno enega človeka, ampak najmanj treh ljudi.«

»Zavedajo se, da je to drugačno, zelo obremenjujoče delo.«

»Medvrstniško nasilje je zagotovo rizični dejavnik za depresivno, anksiozno vedenje pri mladostnikih, tudi za samomorilnost. Moramo pa vedeti, da vedno obstaja skupek dejavnikov, ki privede do tega. Nemogoče pokažemo s prstom na en sam dejavnik. Medvrstniško nasilje je zagotovo velika težava med razvojem mladostnika.«

»Zlasti odrasli moramo reducirati, kaj se dogaja na področju družbenih omrežij in digitalnih tehnologij. Roko na srce, tukaj nas veliko bolj prehitevajo, kot si mi lahko mislimo. Obstajajo komunikacije in oblike interakcij, ki si jih mi, prvič, ne predstavljamo, drugič, nimamo dostopa do njih. Dejansko obstaja vzporeden svet, ki je njim precej domač.«

»Velikokrat se govori o ničelni toleranci do nasilja, ampak je to bolj v teoriji. Velikokrat so tudi sami strokovnjaki lahko ustrahovani. Prihaja do pojava, kjer imamo zelo dobre zakone in zelo strokovno podkovane kadre, ki pa so ustrahovani.«

»Mislim, da je bila reakcija policije povsem na mestu. Sporočilo je, da bodo višje instance poskrbele za varnost. Otroci in tudi odrasli posledično potrebujemo občutek varnosti v takšnih primerih ali pa grožnjah. V tem pogledu bi jaz to ocenil kot zelo pozitivno.«

»Socialni vidik bolezni in podpora posamezniku, to je kritično. V ZDA imamo domove za starejše in zdaj obstajajo tudi posebni, ki so namenjeni ljudem z Alzheimerjevo boleznijo. Vemo, da želijo tudi ti posamezniki biti dejavni in na svežem zraku.«

»To bi bilo zelo vznemirljivo.«

»Ganljivo. In neverjetno je, kako se glasba dotika drugih delov možganov, pri tem ni glaven globoki hipokampusni del.«

»Gledališče ima moč spregovoriti o temah, ki se jih starši ne znajo dotakniti.«

»Mislim, da lahko govorimo o dveh ključnih stvareh. En del je naš nacionalni karakter, naša prislovična nezaupljivost, ki izvira iz zgodovinskih dejavnikov.«

»Bodi to, kar si, realiziraj sebe, poslušaj svoj notranji glas itd. Ljudje so kupili to mantro in razmišljajo predvsem o sebi.«